Do sedaj so mi bile Kamniško-Savinjske Alpe dokaj nepoznano območje. Seveda, sem že bil na številnih vrhovih tega območja. Neke velike slike si na ta način še nisem ustvaril. Končno je prišla priložnost, da se konkretno predstavim temu delu Alp. Da bo naporno mi je bilo jasno že takoj na začetku. Če ne prej mi je to postalo jasno v trenutku, ko sem potežkal nahrbtnik, ki ga bo potrebno prenašati vso to pot. Pot je bila zastavljena tako, da kamur gre bik, pa naj gre še štrik. Le v plezalskih dneh, se bi ga puščalo zadaj in se nato vračalo. Čez prepadne stene nama ni bilo prenašati vse te krame. Tako daleč čez les še nisva. Časovno sva bila omejena na deset dni. V mislih sva imela tudi nekaj rezervnih načrtov. Večina jih je vključevala slabo vreme. Ti so vsebovali odgovore na vprašanja, ko so: Kaj narediti, če bo ves čas deževalo. Ali, če v dnevu namenjenemu plezanju, za kaj takega ne bo pogojev.
Prečenje se je začelo v dolini Kamniške Bistrice v poznem popoldanskem času. Iz doline pogled na hribe sploh ni bil navdušujoč. Vrhovi so bili zaviti v gosto meglo. Slabo vreme naju ni odvrnilo. Pričakovati vse dni lepo vreme je iluzorno ali malo verjetno.
Za ta dan nama je preostalo samo, da se povzpneva čim više. Pa vendarle ne predaleč, da bova našla še udobno zaveterje gozda za prenočitev. Po lovski potki sva se podala proti Kalcem, kjer sva si nad lovsko uto uredila prostor za bivakiranje pod milim nebom. Urejanje se je omejilo na iskanje prostora, z čim udobnejšim ležiščem. V oči so kar bodle kotanje z nabranim listjem. Zvečer se je še nekoliko porosilo, tako da sva se za nekaj časa zatekla v bivak vrečo.
Nočni mir je od časa do časa prekinil najrazličnejši šum. Vse to samo popestri bivanje. Ideja, da se za sosednjim drevesom smuka mlada srnica je kar razburljiva. Vse lepo in prav dokler ne tiči za sosednjim grmom kakšen medved. Meni osebno so bolj pri srcu srnice in zajčki. Zato sem v mislih ostal kar pri njih.
Ob svitu sva pospravila najin bivak in se napotila proti Kalški Gori. Še prej sva prigriznila nekaj malega. Jaz sem si začinil vstavljanje leč. V vetru mi je odneslo lečo iz prsta v trenutku, ko sem se pripravljal, da bi si jo vstavil. Na srečo sem jo hitro našel - se pravi, da nisem še čisto slep. Leča je obtičala točna nad mravljo. Mravlja se je znašla v celoti pokrita pod lečo. Tako lepega doma več ne bo našla. Pravzaprav si je mravljica začela že urejati svoj domek po svojem okusu. Kar sem spoznal, ko sem si lečo vstavil v oko. Mravljica je začela s pleskanjem novega doma z nekakšno kislino. Po vnosu leče v oko, me je začelo oko skeleti, da sem si moral lečo kaj hitro sneti. Je minilo, oko je pa še vedno bilo na mestu. Sprana leča ni povzročala težav.
Kljub gosti megli sva gojila upanje, da se bo megla dvignila in se bo naredilo lepo vreme. Vsaj dovolj, da bi našla vstop v najino izbrano smer. Ko sva zatipala prve skale, sva izgubila vsako upanje. Odločiva se, da bova prečiva Kalški Greben v celoti. Na mestu, kjer sva v snegu obrnila, sva se čudila takratni odločitvi. V kolikor veš kam moraš, je svet nezahteven. Edino težje mesto v prečenju se nama zdi Škrbina, kar ni tako zahtevno, da bi naju odvrnilo ob naslednjem zimskem prečenju.
Na odcepu med sestopom do Cojzove koče in Kalško Goro odloživa nahrbtnike, ter se povzpneva še teh nekaj metrov na Kalško Goro. Brez vse te teže kar poletiva proti vrhu. Na Cojzovi koči se okrepčava s kosilom in napolniva plastenke z vodo. Najin cilj za danes je bivak v Kočni.
Bala sva se, da bo bivak v tej megli, ki še vedno ni popustila težko najti. Na srečo je bil na križišču možic, ki je vodil po neoznačeni, precej redko shojeni poti proti bivaku. Kar pošteno si oddahneva, ko zagledava bivak. Oba sva imela za danes dovolj hoje. Bivak je zelo udoben. Bivak premore ležišč za šest oseb v starem planinskem duhu. Teden prej je v bivaku prespalo osem oseb. Bivak je zgledno vzdrževan. Primeren je tudi za zimo.
Naslednji dan nisva imela nobenega plezalnega podviga v načrtu. V bližini je samo Kočna, katera ne ponuja plezalskih cukrčkov. Zato tudi za jutri napovedano poslabšanje vremena naju ni motilo. Prečenje Kočen in Grintovca ni bilo ogroženo. V kolikor bi zjutraj deževalo, bi samo prestavila odhod iz bivaka na drugi dan.
Jutro je ponovno postreglo z gosto meglo. V primerjavi s prejšnjim dnem, ni bilo zaznati nobenega poslabšanja, žal pa tudi ne izboljšanja. Za sabo pospraviva bivak in se odpraviva na Kočno. Težav z orientacijo ni bilo, saj je pot dobro shojena in označena.
Mestoma je potrebno še kaj poprijeti za skalo. V tem grebenskem prečenju je zaznati veliko več spuščanja in dvigovanja. Najbolj zanimivo mesto je zelo ozek prehod. Upal sem, da mi ga bo uspelo premostiti kljub velikemu nahrbtniku. Prehod ne samo, da je ozek, je tudi izpostavljen. Skozi prehod se je potrebno dobesedno splaziti. V stenah sem že doživel, da je bilo označeno mesto za plazenje, katerega se je vendarle dalo premostiti brez plazenja. Tukaj drugače ne gre. Snamem nahrbtnik, go potisnem naprej na polico, nato pa še sam zlezem skozi moker previsen prehod. Pomagam Simonu z nahrbtnikom. Iz te strani zgleda vse še bolj strašljivo. Ves čas se plaziš in plezaš po navzven nagnjeni skali, spodaj pa prepad. Nasploh naslednjih nekaj metrov je potrebna posebna pozornost. Na veliko mestih do sedaj, sem se spraševal, čemu je bilo potrebno namestiti toliko jeklenic. Na tem mestu, pa bi že meni prav prišla kaka jeklenica.
Do Grintovca pot ne postreže več z nobenim težjim mestom. Nekaj jeklenic kaže smer, nič zahtevnega. Iz Grintovca je pot vodila v Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Ponovno si privoščiva kosilo. Tokrat sva vzburila večjo radovednost. Razloživa, kaj za hrano imava, načrte za nočitve in podobno. Vsi se samo čudijo.
Ko sva se okrepčala in napolnila z vodo se odpraviva do naslednjega prostora za nočitev. Tokrat je to bivak pod Grintovcem. Na srečo je to bila edina nočitev v tem bivaku. Bivak ima sloves prostora, kamor se zatečeš pred nevihto. Notranjost ni kaj mikavna. Opazi se vpliv postavitve bivaka na samo pot. Notranjost ni kaj prida urejena. Bolj bode dejstvo, da so zgornja ležišča mokra. Dodatna ležalna podloga pride prav.
To noč sva doživela eno največjih neurij, vsaj bivak je dajal takšen vtis. Celotna aluminijasta konstrukcija se je pozibavala skupaj z vetrom. Najbolj me je bilo strah, da se bo streha vdala dežnim kapljicam. Mokra ležišča in s selotejpom zakrpan strop niso vzbujali zaupanja.
Sedaj sva končno prišla v okolico gora, kjer imava zajeten seznam smeri, ki čakajo, da jih splezava. Pogledi skozi zarošeno okno vedno bolj pravijo, da bodo morale te smeri še počakati. Korak čez prag bivaka je to tudi potrdil. Obdobje slabega vremena se nadaljuje. Na obzorju se kažejo bližnji vrhovi. Bolj oddaljeni vrhovi se več ne prebijejo skozi meglo. Na poti do bivaka pod Skuto uspeva videti Štruco in spodnji del Skute. Vedela sva, da se bivaka pod Skuto iz poti ne vidi. Vsaj tukaj megla ni igrala neke pomembnejše vloge pri iskanju. Naletela sva na možice, ki so vodili stran od poti. Vprašanje je samo bilo, če je to pot, ki ji morava slediti do bivaka, ali je to katera druga izmed treh neoznačenih poti. Kar na poti odloživa težke nahrbtnike in se podava raziskat to možnost. Na najino srečo, se megla nekoliko dvigne in že nekoliko nižje zagledava bivak. Tako nama ni potrebno v negotovosti tavati vse do bivaka in potem vso pot nazaj gor po nahrbtnike. Bivak se izmed vseh izkaže za najbolj udobnega. Vzeto v obzir, da sva bila sama v bivaku z desetimi ležišči.
Dneva še zdaleč ni konec. Vreme zaenkrat zgleda še najbolje od vseh dosedanjih dni. Ni pa, da bi vriskal od sreče ali da bi se zapodil v kako težjo smer. Tako se odločiva in se odpraviva v Brano. Šija Brane bi kljub megli in slabemu vremenu morala biti primerna. V kotličih začne narahlo deževati. Bolj, kot sva se približevala Brani, slabše je bilo. Po skali so se začeli zbirati pravi potočki. V takih okoliščinah se moji čevlji z dodatnimi luknjami za zračenje sploh niso dobro obnesli. Drugič si moram omisliti tak način zračenja, da ga bom lahko po potrebi tudi zaprl. Le nekaj minut pred kočo na Kamniškem sedlu se je oblak raztrgal. Ravno toliko, da naju je pošteno namočilo. O kakem plezanju več ni bilo govora. Se bova vsaj najedla. Prav tako se razveseliva dobrih novic. Od sedaj naprej napovedujejo lepo vreme.
Potolažena ob dobri vremenski napovedi in polnimi trebuhi se le s težavo odpraviva nazaj pod Skuto. Deževati je nehalo, obleka je pa še vedno bila mokra. Nekaj prvih korakov iz koče je še čutiti mraz. Ko se telo segreje na delovno temperaturo, pa še pomisliva ne, da bi bila mokra.
V bivaku sva bila pred peto uro. Nekaj malega sva še pojedla. Zunaj na mrzlem v megli, nama ni bilo za biti. Noter so udobnejša ležišča. Seveda se jih posluživa. Nekaj časa še kramljava, pošljeva še kakšno sporočilce, nato pa se v pričakovanju lepega dne prepustiva sladkemu spanju.
Jutro se je prvič zbudilo s soncem obsijano. Končno nekaj optimizma. Če kdaj, je sedaj najboljši trenutek za lepo vreme. Prišla sva v okolico, kjer imava največ plezalskih ambicij. Na tem mestu se imava namen še najdlje zadržati. V prvi vrsti to pomeni, nič več težkih nahrbtnikov. Ves čas je namenjen samo plezanju.
Simon izrazi posebno željo po Skuti. Odpraviva se pod Skuto z namenom vstopiti v Zajedo Skute. Na poti se že občuti predolgo spanje. Sonce je tako močno, da se razveseliva vsake sence na poti do stene. Zapraviva še nekaj časa pri iskanju vstopa v smer. Smer je najlažje določiti glede na Južni raz. Na sliki je Južni raza markanten diagonalen raz. Če si zares dobro ogledaš sliko vidiš, da je ta diagonala nekoliko nazobčana. Iz najinega stojišča se je raz izkazal za zelo nazobčano diagonalo. Tako tudi najdeva smer poteka za smer Zajeda Skute. Spoznava, da je dolgotrajno deževje pustilo svoje sledi. Predvsem mokre, ki nama nisi bili všeč. V ključnem mestu se je širil največji moker madež.
Tako je prišel v izbiro Južni raz (IV, 350m). Smer je res lepa. Ne smeš pa jo vzeti preveč ambiciozno. Smer je zelo prijetna za sproščeno plezanje, brez izstopajočih ključnih mest. Opremljena je dovolj, mestoma očitno še preveč. V vsakem mojem raztežaju, je Simon našel še kakšen izpuščeni klin, ki sem ga spregledal. Moram priznati, da jih nisem pogrešal.
Smer se začne z udobno dvojko. Simon se strinja, da se skupaj sprehodiva do prvega resnega mesta. Brez tega prvega raztežaja, bi smer izgubila del svoje lepote. Seveda, če jo plezaš kot sva jo midva. Začetek smeri postreže z najrazličnejšim plezanjem. Najlepša sta dve položni plošči brez oprimkov. Seveda se ju je možno izogniti. Le čemu bi rinil v gruščnate poličke, če se lahko posladkaš s tako sočnimi platkami. Hoditi na trenje po ploščah naklona približno petdeset stopinj, brez oprimkov, kjer zdrs predstavlja padec v globino je tisto, kar me je obudilo iz zasanjanosti zadnjih nekaj meglenih dni. Vmes so že omenjene travnate in z drobirjem zasute poličke. Platkam konkurenco delajo še manjši skoki. Vreme in skala pod mojimi rokami me je povsem prevzela. Med vzpenjanju se pod mojo roko znajde kamen velikosti krogle za kegljanje. Nisem si mogel kaj, da se z mislimi ne bi znašel na kegljišču. Pravila igre so se sedaj nekoliko spremenila. Jaz sem imel na izbiro samo en kegelj, pa še ta se je premikala. A kaj, ko se je ravnokar nahajal na spolirani plošči in je gibanje omejeno. Še ena podobnost s kegljiščem. Mnogi bi mi očitali, da en podrt kegelj, ne predstavlja nekega uspeha. To se torej ne splača. Pustim kroglo na polici in se podam naprej.
Naslednja dva raztežaja je priporočljivo kar združiti. Tako le zamenjaš zelo udoben naslonjač, za zelo udoben sedež, brez vmesnega stanja. Skala je na videz kvalitetna. Le jaz sem že izgubil zaupanje v oprimke, ki so prelepi, da bi bili resnični in da mi ne bi ostali v rokah. Kljub vsemu sem našel dovolj manjšega gradiva, ki sem mu zaupal. Kljub temu, da je plezanje ves čas izpostavljeno, je najbolj razburljiv četrti raztežaj. Kmalu po varovališču sledi lepa, izpostavljena prečka, ki ji kar ni konca. Proti koncu se prečka prelevi v diagonalko, dokler ne doseže police. Na začetku je vse polno klinov. Je tako, kot, da greš poln denarja kupovat rabljen avto. Prvi ti je všeč, saj je boljše nekaj kot nič. Nato enega že imaš, pa zakaj bi se zadovoljil s še enim enako slabim, pa greš naprej. Naslednji mogoče pride prav, v če ti tisti prvi odpove. Nato prideš do enega, ne samo, da ne vzbuja zaupanja, temveč je pomaknjen povsem izven razstavnega prostora. Da bi hodil do njega, je samo zguba časa. Nekje daleč stran vendarle zagledaš nekaj po tvojem okusu. Do tja ni težko priti. Pravzaprav nekoliko podvomiš, da je vse tako lahko in se odločiš, da boš ubral drugo pot do tja. Nazadnje prideš iz trgovine brez avta a z občutkom milijarderja. Če bi želel, bi vse pokupil.
Naslednji raztežaji, vse do vrhnjega grebena, se plezajo v duhu kaminskega plezanja. Paziti je le potrebno, da vaju preveč ne zanese in spremeniš koga drugega v duha, oziroma se sam preleviš v duha. Do sedaj se je megla iz doline že dvignila do naju. A ji nekako uspevava ubežati iz raztežaja v raztežaj. Na vrhu raztežaja, sva skupaj z nekaj višjimi vrhovi tiščala nosova nad meglo. Razgled nepopisen.
Moj raztežaj, po izteku vrvi, kolikor se da udobno namestim na manjši polički znotraj kamina. Nad mano se kamin zoži v dva manjša kaminčka, levega in desnega. Nekoliko više se ponovno združita v en kamin. Sedaj je na vrsti Simon, pa potegne naprej. Preko manjših kaminov se prevali brez težav. Nato pa mi izgine iz zornega kota. Precej pozneje zaslišim ropotanje, nato še Simonov vzklik. Nemo opazujem nad seboj. Dolgo časa ne vidim ničesar, ves čas pa bobni. Imam občutek, kot da narava zgoraj igra namizni tenis. Sedaj se odbije od enega konca, zdaj od drugega. Število igralcev se z vsakim udarcem povečuje. Nazadnje se nad dvema manjšima kaminčkoma prikaže skala v velikosti nogometne žoge. Aha, torej igrajo čisto pravi nogomet in ne namizni tenis. Vprašanje, ki se sedaj tukaj postavlja je, komu je ta žoga podana. Tistemu v levem ali v tistemu v desnem kaminu. Jaz navijam za levega, pa čeprav ne spadam med nogometne navijače. Pod desnim kaminčkom je udobno nameščena moja rit, na katero je nekoliko više nameščena glava. Nobenemu pa ne bi bilo všeč tovrstno bližnje srečanje. Nebodi ga treba, kamen se odloči, da bi me rad pobližje spoznal. Pozneje spoznam, da mu je moja glava bila še najbolj všeč. Kaj se da hitro, se stisnem k stebru med obema kaminčkoma. Kamen odskoči v višini moje glave. Matematikom lahko na tem mestu zatrdim, da Gaussovo pravilo ne drži. Skozi moj kaminček se je vsul še večji del preostalih žogic. Le dve sta bili tolikšni, da sem ju čutil še dolgo tega na desni nadlahti. Še dolgo tega se je po kaminu širil vonj po žveplu.
Po skici se ogneš vršnim špicam. Jaz priporočam obisk le teh. To pravilo velja le v primeru, če se niste kako resno zamerili soplezalcu. V tem primeru je najbolje, da jo čim prej in po najkrajši poti (sledi skici) uberete ven. Plezanje ni naporno, prej ravno nasprotno. Čisto na koncu, če si sledil mojim priporočilom, te čaka cukrček ali višnja za nesladokusce. Plezanje skozi okno. Le previdno pri tem. Polička pod in nad oknom je dobro založena s kamenjem. Simon se je tukaj res potrudil in ni vrgel nobenega kamna. Odločil se je za drugo tehniko, prva očitno ne deluje. Ko je bil Simon zunaj okna, je proti meni, skozi okno, poletel klin. Kaka dva metra stran je odbrenčal mimo mene. Zgoraj Simon razlaga, kako je razklal kamen in mu je klin poletel ... pa ravno proti meni.
Tako sva prestala vse preizkušnje tiste smeri. Na vrhu Skute se nama še pridružita pohodnika iz Ljubljane. Imela sta dve mali pivi, eden izmed njiju ni pil piva. Hm, kaj z drugim pivom. Sledilo je vprašanje, če si bi ga želela s Simonom porazdeliva. Kako nezaslišano, kako nesramno vprašanje. Kot, da izgubljenemu, na smrt utrujenemu, v puščavi ponujaš vodo in mu je ne daš, dokler se prej ne skopa v naprej pripravljeni kadi. Naredila sva jima uslugo. Kdo pa si želi dodatne teže v nahrbtniku. No, pločevinko pa sva jima le vrnila. Sledil je sestop do bivaka. Megla se je razkadila. Toliko lepega vremena pred bivakom še nisva imela. Ven si znosiva, kaj za ležat in se nastavljava toplemu soncu, dokler se le ta ne skrije za Grintovcem.
Vreme se je izboljševati, kot je bilo napovedano. Danes se odpraviva
prečit greben med Štajersko Rinko in Skuto (III). S sabo vzameva
celotno plezalno opremo, saj imava v načrtu tudi splezati še kako
smer v Štruci, kar je mimogrede pri sestopu. Iz Rinke je pogled na
greben precej impresiven. Na nekaj mestih je precej ošiljen. Kot je
bilo za pričakovati, je veliko hoje po gruščnatih poličkah. Od
časa do časa so le te tudi izpostavljene. Meni ne predstavlja nek
poseben užitek hoditi po šodru, pod mano pa brezno. Na začetku bi
vse še naj bilo kompaktno. Šele pri vzponu na Skuto bi se naj
začela slabša skala. Očitno je pomen kompaktnosti, pri grebenskem
prečenju povsem drugačen. Pri prečenju se veliko špicam izogneš
na dolgo in široko. Kar vzame določen čar. V nasprotnem se bi
težavnost precej povečala. Hodi se po vsem mogočem terenu. Malo
gor, pa spet dol. Večinoma je pa hoje. Plezalske izkušnje pridejo
bolj poredko na dan. Kljub temu, je vmes tudi kakšen razburljiv
trenutek. Izpostavljenost in hojo po šodru sem že omenil. Zanimiva
je tudi igra tetrisa. Vsaj na enem mestu so kamniti bloki post
avljeni
drug na drugem. Vsaj štirje. Druga ne preostane, da se postaviš na
vrh tega in splezaš dol po kamnitih blokih. Ves ta čas upaš, da se
vrsta ni zapolnila in se bo vse skupaj sesedlo skupaj s tabo.
Najbolj zanimivo mesto
prečenja je seveda konj. To je tudi edino mesto, kjer sva se
navezala. Težavnost ni omembe vredna, je pa zato bolj izpostavljeno.
Splezati je potrebno na skalni blok, ki je širok zgolj kaka pol
metra. Na obeh straneh pa se odpira brezno. Najbolj simboličen je
zadnje del plezanja - zajahanje konja. Na vrhu stebra zmanjka
oprimkov in stopov in je potrebno konja odločno naskočiti.
Preden zapustiš konja, mu greš z rokami skozi ošiljeno grivo.
Sledi namreč še en ošiljen špic, ki ga obideš po desni. Z rokami
se držiš vrha, hodiš pa po manjši polički.
Od tod dalje v opisu svarijo pred slabo kvaliteto skale. Vse skupaj je res videti nekam naloženo, samo nič s čim se nebi srečal že do sem. Ta del mi je celo bil bolj všeč. Potrebno je poplezati po izpostavljenih poličkah. Tukaj poličke niso toliko naložene z gruščem. Je pa zato potrebno bolj zaupati skali, ki jo držiš. Pri tolikšni izbiri, se vedno nekaj najde, ki bi naj držalo. Pri sestopu iz Rinke ves čas hodiš po grušču. Pri vzpenjanju na Skuto je bolj skalnato. Pot celo prekriža lepa položna plošča.
Dan je bil še mlad in ga je bilo potrebno v celoti izkoristiti. Sledil je sestop iz Skute v smeri Štruce. Sedaj je bilo sonce najvišje na nebu, kar se je močno poznalo. Iz poti zagledava zajedo, podobna zajedi iz slike, kjer poteka najina smer. Pod balvanom, v nekakšnem zatočišču pustiva vso odvečno opremo. Vstop in potek smeri se ni najbolj ujemal s skico. Kljub temu vstopiva. Ker se opis smeri (že spet) ni najbolj ujemal z dejanskim stanjem, sva več ali manj tipala in šla po občutku. Smer bi naj bila četrte težavnostne stopnje in tej smernici sva tudi sledila. Malo levo, malo desno, ne preveč v plošče in ne preveč v travo. Da se vsaj malo pleza. Doma sem potem izbrskal katero smer sva plezala. Najina želena poševna zajeda je bila nekoliko bolj stran.
Najbolj naporen del celotnega dne je šele sledil. Vrnitev v bivak. Oba sva bila na koncu s svojimi močmi. Simon je bil dehidriran, jaz sestradan. Simon se je pritoževal nad opečeno kožo od sonca. Koža je res dajala videz pol kuhanega raka. Na vsakih toliko sva prišla mimo stare zaplate snega. Simon je vedno hitel molet roko v sneg. Ponudim se, da ko prideva nazaj do bivaka, da ga spustim v brezno, kjer je še sneg. Kmalu sem spoznal zmoto, pa preuredim ponudbo. Predlagam, da se naj kar sem spusti. Samoreševanje tako že obvlada. Poti nazaj seveda ni želelo biti konec. Do bivaka sva prišla pol ure pred sončnim zahodom. Ravno dovolj, da sem se lahko še razveselil žitne ploščice in poležavanja na soncu.
Najine rezerve vode, so hitro kopnele. Danes morava priti na Kamniško sedlo. Vode imava ravno še dovolj. Že tako sva zmanjšala dnevni vnos tekočine na minimum. Brez tega ne bi zdržala v bivaku tako dolgo, kot sva. Sedaj ga morava še dodatno zmanjšati. Kar je je se porazdeli in to mora zadostovati, da prideva na Kamniško sedlo. Na Turski gori se nama še pridruži študent obramboslovja. Sam je prišel iz Okrešlja in se mu je pot zdela zahtevna. Poti preko Kanceljnov seveda ni poznal. Tako sva ga vzela pod okrilje. Bal sem se, da ga bova midva s svojimi težkimi nahrbtniki zadrževala. Nazadnje sva morala midva upočasniti, da nama je lahko sledil. Razlog najine urnosti bo verjetno tičal mamljivemu prividu, kako bo lepo, ko se bova po dolgem času odžejala na koči.
Voda na koči je res teknila. Kosila si raje nisva privoščila, saj sva imela v načrtu splezati na Brano. Polna želodca bi pri tem bolj ovirala. Počakava, da sonce nekoliko izgubi svojo moč in se odpraviva proti steni in najini smeri Zgornji steber s Šijo Brane (IV-, 360m). To je že druga smer, kjer se mi je zgodilo nekaj nepojmljivega. Prva je bila ne tako dolgo tega, prav tako s Simonom, ko sva plezala smer G-G v Vežici. Že blizu vstopa v smer sem ugotovil, da sem spodaj pri koči, v nahrbtniku, pozabil fotoaparat. Tako je tudi ta smer spolzela izpod rok in nog nedokumentirana.
Steber predstavlja lahko plezanje v zmerni kakovosti skale. Ko si enkrat izven stebra, si komaj na pol poti. Sledila je Šija. Tale je precej lažja in ne potrebuje varovanja. Simon se je zbal, da bo prehitro tema in sva pohitela na vrh. Orientacija ni zahtevna. Če greš po občutku, iščeš lažje prehode, slediš kakemu nasvetu iz opisa, ne more biti težav.
Najtežje mesto ni izpostavljeno ali težko. Plezaš na steber, ki se dviguje iz škrbine. Steber preplezaš brez težav z navadnimi čevlji. Na vsako stran škrbine se spušča položna grapa. Do vrha te omejuje samo tvoja sapa. Če primerjam ta greben z grebenskim prečenjem Rinka - Skuta, je Šija Brane veliko lepša. Seveda je precej krajša in manj izpostavljen. Za nekoga, ki še nima toliko stabilnega koraka v težjem svetu brez varovanja, je to lep začetni poligon. V obeh primerih je potrebno imeti zanesljiv korak. V prečenju Rinka - Skuta je ta veliko bolj postlan z gruščem.
V koči sva dovolj zgodaj, da si v miru privoščiva kosilo. Tokrat izjemoma samo za naju naredijo tudi palačinke. Preden se stemni začneva s sestopom proti Kamniški Bistrici. Na koči so naju pred dnevi razveselili z dobro novico o dobrem vremenu. Sedaj naju seznanijo, da pričakujejo poslabšanje. V naslednjih dneh bi naj temperature padle tudi pod ničlo. Sneg vse do nižin pravijo. Še zadnjič na turi prespiva, tokrat v pastirski uti.
Zjutraj se zbudiva v oblačno jutro. Še zadnjič oprtava nahrbtnike in si v dolini Kamniške Bistrice lažerno privoščiva kosilo. Počakava na avtobus, sledi vožnja do doma. Z avtobusom do Kamnika, menjava avtobusa za Ljubljano, iz Ljubljane pa z vlakom do Maribora.
Bila sva glavna. Brez težav sva zbujala pozornost mimoidočih. Pravzaprav, se sploh nisva mogla pritajiti. Ne morem se odločiti za dejavnik, ki je največ pripomogel k temu. Je jih pa zagotovo več. Tako velika in obložena nahrbtnika z vso možno kramo ni imel nihče daleč naokrog. Mogoče so pozornost zbujale vrvi, ki so nama molele izpod pokrivala nahrbtnika. Lahko, da si samo laskam in je vso pozornost pravzaprav pritegnil Simon, jaz pa sem se samo znašel nekje vmes. Še bi lahko našteval. Po mojem mnenju, nosi največjo težo naslednji argument. Izgledala sva kot, da bi ravnokar stopila iz divjine v civilizacijo. V opravi, primerni za največji spopad civilizacije z divjino. Oprava je že nosila sledove boja. Razkrivala je, da je bil vmes tudi kakšen poraz. Bila sva umazana, neurejena, brada je začela dobivati svojo neukročeno podobo, čevlji so bili svoj zadnji veliki boj. Toliko o zunanji podobi. O vonju lahko povem samo lepo. Zagotovo nisva dišala, kot travnik sveže cvetočih cvetlic. Negativnih odzivov javnosti ni bilo zaznati. Dopuščam tudi možnost, da bila vsa pozornost zgolj plod najine shirane postave.
Tale tura se je končala z namenom, da se lahko naslednja začne. Tukaj nimam v mislih zgolj zaporedja, kjer se mora prvo nekaj končati, da se lahko naslednje začne. Če bi temu bilo tako, bi ta tura že bila izvedena dve leti nazaj. Tako, so postavljeni formalni temelji, da se lahko naslednje ture, po tej poti lotiva tudi pozimi. Za vse, ki že nestrpno čakate na iztek te zimske ture, boste morali še malo počakati. Razlog, je preprost, počakajmo na sneg. Tudi mene zanima, koliko se bo ta tura razlikovala od prve ture, ki sva jo opravila v zimskih razmerah in s podobnim načrtom.
Na poti sva odkrila nekaj slabosti najine izvedbe. To je predvsem zelo težak nahrbtnik. Če bi ga bilo možno kje odložiti in ga dvigniti, ko bi naslednjič šel mimo bi zelo olajšalo. Žal gre tukaj za prečenje. Le v enem primeru se pot toliko stika, da bi bilo pametno razmisliti o shranjevanju stvari, do takrat, ko bi se vračal. Pozimi vsaj ni težav s prenašanjem vode, saj si jo sproti topiš iz snega. Je pa zato potrebne več hrane, ker so koče v zimskem času zaprte.
Če potegnem črto pod vsem moram priznati, da gre za zelo naporno turo. Vsak dan dva hodila po vsaj osem ur ali več. Iz dneva v dan se začne nabirati in kopičiti utrujenost. Večino prehojene poti sva ves čas tovorila s sabo vso opremo. Se pravi, da sva prvi dan nosila vso hrano za vse naslednje dni. Zadnji dnevi so na račun hrane postajali že bolj znosni. Večja težava je bila z vodo. Te je bilo vedno premalo. Z vodo sva se preskrbela samo na kočah. Brez težav so nama napolnili plastenke. Vsak je imel tri litre in pol. To je nekje zadostovalo za dva dneva. Pa še to sva morala močno stiskati pri njeni porabi. Najbolj na tesno je bilo, ko sva bila v bivaku pod Skuto. Takrat sva s tole vodo morala preživeti cele tri dneve. Od tega je bil en dan, ki se je izkazal med najbolj napornimi v celotni turi (prečenje grebena Rinke-Skuta, nato plezalsko na Štruco).
Na poti sva okusila veliko megle. Megla in slabo vreme nama je prekrižalo nekaj plezalnih načrtov. Zaradi megle je v celoti izpadlo plezalsko območje Kalškega Grebena in Kalške Gore. Ostale načrte sva uresničila. Megla naju je prikrajšala v lepih razgledov. Zaradi megle se nisva mogla v celoti, kakor bi si morda želela, pripraviti na zimsko prečenje. Pozimi bo orientacija slonela na poznavanju vrhov, grap, grebenov in se na podlagi njih odločati o smeri. Orientacija bo zaradi tega večji izziv.
Podobno turo, bi bilo tudi zanimivo prestaviti na druga območja. Da ne bi ostalo samo pri raziskovanju tega dela Alp. Na dlani se odkrivajo Julijske Alpe. Načrti za prečenje tistega dela še niso izdelani. Tudi sama ideja se še ni v celoti izkristalizirala. Po svoje bi tisto prečenje ponujalo z večjo težavnostjo. Prvi problem, na katerega bi utegnila naleteti, če lahko temu rečem problem, da je preveč gora, na katere vodijo zanimivi plezalski cilji. Dilema je sledeča. Ali vzeti turo bolj na lahko in osvajati vrhove po utrjenih poteh. Ali pa posvojiti izziv in splezati na vsak tak hrib po plezalni smeri. V tem primeru se zna celotna tura precej časovno podaljšati.
Marjan Horvat