Cela večnost je od moje zadnje splezane prave smeri. Nazadnje sem se dotaknil skale, ko sva pred mesecem dni s Simonom prečila Kamniško-Savinjske Alpe. Pa še takrat sva posegala po lažjih smereh. Od zadnje bolj resne smeri, je minilo že več kot dva meseca.
Zadnji čas sem se polenil. Misel, da bi letos še kaj plezal sem potlačil daleč v ozadje. Vsi načrti, ki sem jih imel, so se sesuvali in z njimi tudi želja po plezanju. Največji udarec je bila odpadla Paklenica. Po dolgem obdobju slabega vremena, se je končno prikazalo lep konec tedna. Namesto, da bi šli na toplo in zraven še kaj splezali, smo vsi ostajali doma.
Ponovno se je pokazala priložnost za lep konec tedna. Brez večjih pričakovanj, sem začel razmišljati, kam bi se dal, da ne bo še en konec tedna, ki bo šel v nič. Možnosti je bilo kar nekaj. Nazadnje je konec tedna odlično uspel.
Z Majo uskladiva načrte. Načrt je razdeljen na dva dela. Prvi zaplet se pokaže pri vrveh. Za prvi del sva potrebovala polovične vrvi. Simon, pri katerem sva si namerava sposoditi vrvi, pa ni bil dosegljiv. Dogovoriva se, da v kolikor ne dobiva vrvi, bova šla v na Okrešelj še tisti dan. Ko sva se že odpravljala, se oglasi Simon z dobro novico, da lahko dobiva vrvi. Tako ostaneva pri prvem načrtu in odpotujeva v soboto zjutraj ob petih.
Pod Klemenčo peč prispeva zjutraj ob sedmih. Z iskanjem parkirišča ni bilo težav. Počasi se oblečeva, nekaj pojeva in pripraviva opremo. Pogledava še možnosti za danes. Za prvi cilj si zadava smer Friko (6a+, 120m).
Ko prispeva pod steno je stena že obsijana s soncem. Kljub temu ni nikjer opaziti nobene naveze. Kmalu za nama se začnejo zgrinjati pod steno cele množice plezalcev. Biti prvi v smeri vsekakor ima svoj čar.
Prvi raztežaj smeri sva preplezala nenavezana in v čevljih. Plezanje ni zahtevno, je pa zato z vsakim korakom bolj izpostavljeno. Prvi raztežaj mi nekako noče steči. Čuti se pomanjkanje plezanja v prepadnih stenah v zadnjem času. Kljub temu se mi uspe sprostiti in uživati v smeri. Plezanje ni naporno, le mestoma je potrebno nekoliko bolj zavihati rokave. Stena omogoča dober ogled možnosti in zato ne vsiljuje nekih nepremišljenih gibov. Že tretje sidrišče postreže z visenjem v njem, kar ima za posledico, še večji pregled nad dogajanjem pod in v sami steni. Najbolj atraktiven je naslednji, četrti raztežaj. Smer je speljana po veliki prečni luski in se na ta način izogne rumenemu odlomu. Za peti raztežaj je potrebno še zadnji uravnati ravnotežje in premagati v smeri najbolj nerodno mesto. Sledil je spust po vrvi preko celotne stene. Dreva, na kateri se začne spust ni označena. Tako sem se najprej spustil nekaj metrov po napačni drevi. V drugo sem našel iskano mesto. Iz drevesa se spustiš kakih deset metrov. Od tod sledi najlepši, zračen spust. Primerja se lahko s spuščanjem preko osapske stene. Po občutku, bi se lahko spustil neposredno iz drevesa na tole spodnje mesto, brez vmesnega sidrišča. Da dosežeš naslednje sidrišče, je potrebno nihati. V nasprotnem si za slaba dva metra prekratek in sidrišča seveda ne dosežeš.
Zaradi padajočega kamenja zgornjih navez se odločiva za smer Sarty (VI-, 110m). Smer se nahaja v desnem delu, kateri, je precej položen. Kljub temu mestoma postreže z zanimivim plezanjem. Najbolj me je očaralo lahkotnost gibanja. Če ni na razpolago nobenega stopka, se brez večjega zadržka uporabi stopanje na trenje. Smer ne premore nekih velikih šalc. Zato je igra ravnotežja s stopanjem na trenje toliko bolj zanimiva. Spust urejen z enim spustom po steni.
Naslednje je bila smer Snorki (VI-, 80m). V vodničku piše, da je smer dolga sto metrov. V opisu smeri na internetu je ta dolžina skrajšana na osemdeset metrov. Iz prejšnje smeri sva imela en spust ob tej smeri. Postavljalo se je vprašanje, če je možno to smer preplezati v enem raztežaju. Praksa je pritrdilno odgovorila na vprašanje. V strahu, da mi zmanjka kompletov sem vpenjal samo vsakega drugega. Začetnik navajen plezališč, bi verjetno ocenil, da so že tako svedrovci nekam narazen. A pri tako tekočem plezanju, resnično ni potrebe po tako gostem varovanju.
Močno sonce, celodnevno plezanje, pomanjkanje pijače in hrane je botrovala izčrpanosti. Energije in volje je bilo dovolj za še kako smer. Razum je prevesil tehtnico k sestopu. Ta dan, ki se je že počasi prevešal v noč, sva morala še priti na kočo na Okrešlju. Rezultat tega dne so bile kar tri smeri. Res, nekoliko krajše. Škoda, da so iz ostalih daljših in bolj mamljivih smereh neprestano švigali kamniti izstrelki.
Na
koči sva si privoščila dolg spanec. Ko prvič pogledava na uro, le
ta kaže proti deveti. Po zajtrku, se natovoriva z vso alpinistično
opremo. Za danes so na sporedu smeri na kline. Pot se hitro izvije do
vstopa v smer. Majo je potrebno še malo prepričati, da težja smer
izmed dveh smeri, kljub vsemu ni takšen bav-bav. Obljubim, da bom
kljub svojemu ugledu tokrat dobro poskrbel za sidrišča. V Direktni
smeri (VI-, 160m) na Mrzlo goro sem sproščen, kot le kaj. Maja se
pritožuje nad krušljivimi mesti v prvem raztežaju, meni je vse kompaktno. Bistvena razlika bo verjetno v priljubljenosti plezanja kaminov. Prva
štirica se ji zdi zahtevna, meni predstavlja odlično kaminsko
plezanje. V ključnem mestu se je vendarle sprostila. Na sidrišču
hiti razlagati, da sploh ni težko in da je ves čas eno samo lepo
plezanje. Jaz se moram strinjati. Ponuja lep previs, za katerega ni
potrebno viseti. Ponuja se ti možnost kaminskega plezanja. Ko se ta
izteče sledi plezanje na trenje po minimalcih. Če je nebi plezal,
bi mi to predstavljalo recept za nočno moro. Skala je tako hrapava,
da noga kar noče stran od skale. Vse kamor stopiš drži. Ko imaš
najtežje mesto za sabo, si nikar še ne čestitaj. Sledi izhodna
diagonalka. Ponovno plezanje na trenje. Vmes en skok v obliki zajede.
Če se je napačno lotiš, zna biti kar naporna. Maja bo to še
najbolje vedela. Menda se je zagozdila v zajedo, da ni šlo ne
naprej in ne nazaj. Nekako se je le izvila iz tega objema.
Sidrišča
niso opremljena v celoti. Nahaja se samo en klin. Zato je
priporočljivo še kakega zabiti. V spodnjem delu smeri sem uporabil
en metulj, pa še tega deset centimetrov stran od klina. Tokrat nisem
poslušal zgodbic, kako sem kakega spregledal in ne vpel. Zadnji
raztežaj razen v težjem delu ni opremljen. Neke hude potrebe po
dodatnem varovanju ni. Če od časa do časa vstaviš še kako vmesno
varovanje, se bo za manj izkušenega glava manj igra z mislijo padca
in guncanja po celi steni.
Na vrhu te pričaka udobna polička. Na polički se nahaja en svedrovec. Vendar v duhu plezanja neopremljene smeri, se je seveda spodobilo, le tega ne uporabiti. Če nama je uspelo splezati celotno smer brez takega poseganja v steno, zakaj bi sedaj, ko je že skoraj konec to pokvarila. Namesto na svedrovcu sem naredil sidrišče na borovcu. Nekdo bolj bližje naravi, bi zatrdil, da me je primamil opojen vonj borovcev.
Smer ne pelje vse do vrha. Menda stena dalje gor več ni tako mamljiva. Bo potrebno kdaj drugič to tudi preveriti. Preden sva sestopila mi je Maych obljubila še mučenje ob prvi priložnosti. Se že veselim. Nižje spodaj, nekje v višini, kjer se izteče smer Avrikelj, so urejeni spusti ob vrvi. Midva s polovičkama sva imela dva spusta. Z enojno vrvjo bi tudi menda šlo. Ob razvozlavanju vrvi sem najverjetneje spregledal eno vmesno sidrišče.
Konec
tedna je v celoti uspel. Obiskala sva obe plezalni področji, kot je
bilo načrtovano. Vse smeri sva splezala brez težav. Se razume, oba
prosto, brez pomoči tehničnih sredstev. Čase, predvidene za smeri
sva razpolavljala. Nekatere še bolj oklestila. Vse to brez da bi
hitela. Občutki iz smeri so bili navdušujoči. Skozi oba dneva naju
je spremljala še ena stalnica – vročina. Tej nisva mogla ubežati,
razen, da sva zaključila s plezanje. Tega sva se zadnji dan tudi
poslužila. Časa za še kako smer je bilo več kot dovolj – kljub
spanju daleč v dan. Namesto tega sva se odločila in obiskala kratke
smeri v plezališču v Klemenči peči. Vse lepo v prijetni senci.
Prav sarkastično. Ko se najbolj bojiš mraza v steni, te doleti
vročina.
Zaključek iz teh dveh dneh, se bi lahko glasil nekako takole. Naveza je brez težav opravila s smermi. Kar naravnost kliče po sklepu, da je bil nivo težavnosti postavljen preveč nizko. Naslednjič torej nekaj težjega in daljšega.
Marjan Horvat